Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Z režiserjem Sebastijanom Horvatom smo se pogovarjali o njegovi najnovejši predstavi Osem ur ni ves dan, premierno uprizorjeni septembra letos v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in HNK Zagreb. Pogovor o predstavi pa je vedno tudi pogovor o ustvarjalnem opusu, režijskih zanimanjih, aktualnih temah, ki jih ustvarjalec pretresa, ter nenazadnje moči (in političnosti) gledališča danes.
SiGledal je gledališki portal, ki ga je ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu ustanovila in vodila Tamara Matevc, na njem pa si je bilo mogoče ogledati digitalne razstave, brati dramska besedila, brskati po bazi podatkov o slovenskih gledaliških produkcijah... Od leta 2021 je vseboval tudi sklop oziroma portal Kritika, na katerem smo lahko prebirali kritike tako predstav institucionalnega gledališča kot tudi neodvisne uprizoritvene scene. Portal Kritika je financiral Slovenski gledališki inštitut, krajše SLOGI. Letos pa se je portal preselil na novo spletno stran, imenovano Oder. O nastanku portala Kritika, odprtju portala Oder in vlogi Slovenskega gledališkega inštituta pri spodbujanju gledališke kritike pri nas se pogovarjamo z dr. Gašperjem Troho, direktorjem Slovenskega gledališkega inštituta, Mojco Jan Zoran, pobudnico portala Kritika, in Niko Arhar, urednico Kritik in Mnenj na portalu Oder. Vabljeni k poslušanju!
Kolektiv Igralke na Reki deluje od leta 2019, v tem času pa si je priboril in utrdil svoje mesto kot eden najbolj prepoznavnih in mednarodno vidnih umetniških kolektivov, ki prihajajo z Reke. Kolektiv razvija avtentičen, avtorski, raziskovalni in feministični gledališki izraz.
Njihova prva predstava Babice, ki jo je kolektiv Igralke uprizoril v sodelovanju z režiserko Tjašo Črnigoj leta 2020, je bila povabljena v sekcijo Stückemarkt na festivalu Theater treffen leta 2022. V sezoni 2022/23 je prav tako v sodelovanju med Tjašo Črnigoj in dvema članicama omenjenega kolektiva nastalo delo Spolna vzgoja 2, Borba, kot del niza petih predavanj-performansov, ki z različnih zornih kotov in skozi raznolike uprizoritvene prakse osvetljujejo pravico do seksualnega užitka kot temeljno spolno pravico v okviru človekovih pravic. Kolektiv Igralke je v naslednjih letih pripravil še predstave Punce in Mame, ki skupaj z Babicami tvorijo trilogijo in so bile vse tudi predstavljene na slovenskih odrih.
S kontinuiranim delom, mednarodnimi koprodukcijami in nizom priznanj so Igralke med najbolj uspešnimi sodobnimi umetniškimi iniciativami v regiji. Njihov mednarodni preboj beležijo gostovanja, med drugim v berlinskem gledališču Hebbel am Ufer ter na festivalih: Prestopi v Mariboru, Zürcher Theater Spektakel, Théâtre Vidy-Lausanne ter Festival Starke Stücke u Frankfurtu. Prejele so več priznanj občinstva in strokovnih nagrad doma in v tujini, med njimi posebno nagrado „Jovan Ćirilov“ na festivalu BITEF in Borštnikovo nagrado za posebne dosežke za soavtorstvo predstave Seksualna vzgoja II, Borba.
Najnovejša uprizoritev kolektiva Igralke je Vozel, h kateri so povabile režiserja Žiga Divjaka, slovenska premiera je bila v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana 12. septembra.
Kolektiv Igralke se je združil prav pri ustvarjanju predstave Babice, ustanovile so ga: Sendi Sotlar, Vanda Velagić, Ana Marija Brđanović in Anja Sabol. Skupaj so študirale igro in medije na Akademiji za uporabne...
Z režiserjem Sebastijanom Horvatom smo se pogovarjali o njegovi najnovejši predstavi Osem ur ni ves dan, premierno uprizorjeni septembra letos v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in HNK Zagreb. Pogovor o predstavi pa je vedno tudi pogovor o ustvarjalnem opusu, režijskih zanimanjih, aktualnih temah, ki jih ustvarjalec pretresa, ter nenazadnje moči (in političnosti) gledališča danes.
SiGledal je gledališki portal, ki ga je ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu ustanovila in vodila Tamara Matevc, na njem pa si je bilo mogoče ogledati digitalne razstave, brati dramska besedila, brskati po bazi podatkov o slovenskih gledaliških produkcijah... Od leta 2021 je vseboval tudi sklop oziroma portal Kritika, na katerem smo lahko prebirali kritike tako predstav institucionalnega gledališča kot tudi neodvisne uprizoritvene scene. Portal Kritika je financiral Slovenski gledališki inštitut, krajše SLOGI. Letos pa se je portal preselil na novo spletno stran, imenovano Oder. O nastanku portala Kritika, odprtju portala Oder in vlogi Slovenskega gledališkega inštituta pri spodbujanju gledališke kritike pri nas se pogovarjamo z dr. Gašperjem Troho, direktorjem Slovenskega gledališkega inštituta, Mojco Jan Zoran, pobudnico portala Kritika, in Niko Arhar, urednico Kritik in Mnenj na portalu Oder. Vabljeni k poslušanju!
Kolektiv Igralke na Reki deluje od leta 2019, v tem času pa si je priboril in utrdil svoje mesto kot eden najbolj prepoznavnih in mednarodno vidnih umetniških kolektivov, ki prihajajo z Reke. Kolektiv razvija avtentičen, avtorski, raziskovalni in feministični gledališki izraz.
Njihova prva predstava Babice, ki jo je kolektiv Igralke uprizoril v sodelovanju z režiserko Tjašo Črnigoj leta 2020, je bila povabljena v sekcijo Stückemarkt na festivalu Theater treffen leta 2022. V sezoni 2022/23 je prav tako v sodelovanju med Tjašo Črnigoj in dvema članicama omenjenega kolektiva nastalo delo Spolna vzgoja 2, Borba, kot del niza petih predavanj-performansov, ki z različnih zornih kotov in skozi raznolike uprizoritvene prakse osvetljujejo pravico do seksualnega užitka kot temeljno spolno pravico v okviru človekovih pravic. Kolektiv Igralke je v naslednjih letih pripravil še predstave Punce in Mame, ki skupaj z Babicami tvorijo trilogijo in so bile vse tudi predstavljene na slovenskih odrih.
S kontinuiranim delom, mednarodnimi koprodukcijami in nizom priznanj so Igralke med najbolj uspešnimi sodobnimi umetniškimi iniciativami v regiji. Njihov mednarodni preboj beležijo gostovanja, med drugim v berlinskem gledališču Hebbel am Ufer ter na festivalih: Prestopi v Mariboru, Zürcher Theater Spektakel, Théâtre Vidy-Lausanne ter Festival Starke Stücke u Frankfurtu. Prejele so več priznanj občinstva in strokovnih nagrad doma in v tujini, med njimi posebno nagrado „Jovan Ćirilov“ na festivalu BITEF in Borštnikovo nagrado za posebne dosežke za soavtorstvo predstave Seksualna vzgoja II, Borba.
Najnovejša uprizoritev kolektiva Igralke je Vozel, h kateri so povabile režiserja Žiga Divjaka, slovenska premiera je bila v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana 12. septembra.
Kolektiv Igralke se je združil prav pri ustvarjanju predstave Babice, ustanovile so ga: Sendi Sotlar, Vanda Velagić, Ana Marija Brđanović in Anja Sabol. Skupaj so študirale igro in medije na Akademiji za uporabne...
Besedili Tri četrtine sonca in Velik igralec, ki mu to ni uspelo postati, ki ju je napisal Dušan Brešar Mlakar, sta posvečeni dvema igralcema: Juliju Guštinu, po rodu tržačanu in Ivanu Jezerniku, doma iz bližine Žalca, ki sta bila več desetletij člana Mestnega gledališča ljubljanskega, sodelovala pa sta tudi na filmu, radiu in televiziji. Besedili govorita o njunih igralskih in osebnih življenjih, zaznamovanih s trdim igralskim študijem in izjemno odrsko koncentracijo ter človeškem dostojanstvu, saj je v času poklicne kariere obema vid zaradi bolezni skoraj popolnoma opešal.
S tokratno oddajo obeležujemo Mednarodni dan bele palice, 15. oktober. Vabimo vas k poslušanju!
Ob praznovanju osemdesetletnice akademije za gledališče, radio, film in televizijo je bil naš gost dr. Blaž Lukan, dolgoletni profesor dramaturgije in predstojnik za dramaturgijo in scenske umetnosti. V oddaji osvetli zgodovino študija dramaturgije od začetkov ob ustanovitvi akademije do zdajšnjega študijskega programa. Poklic dramaturga se je namreč spreminjal hkrati z razvojem gledališke prakse. Zato tudi izmuzljiva definicija poklica dramaturga in njegovega dela najde prostor v vsakokratnem angažmaju dramaturga, v sodelovanju in skupnem snovanju z drugimi udeleženci v ustvarjalnem procesu, ki postaja prevladujoča praksa v sodobnem gledališču.
Avtorica in voditeljica oddaje: Vilma Štritof
Tonski mojster: Vladimir Jovanović
Oddaja je bila posneta 5. oktobra 2026 na Radiu Slovenija.
Dramatizacija romana za odrsko uprizoritev je bila v slovenskem gledališču v prvem desetletju novega tisočletja razširjen fenomen, takrat smo govorili tudi o krizi dramatike, nastajale so različne pobude in delavnice dramskega pisanja, ki so dramatiko prebudile in ji tudi dale nov zagon, vendar dramatizacije v slovenskem gledališču – in tudi na tujem – niso redka praksa. Pojavljajo ves čas profesionalnega gledališča v Sloveniji, včasih pogosteje, včasih redkeje, na ta način so bili uprizorjeni različni avtorji, starejši in sodobniki, in tudi v različnih manirah in različnih obdelavah in predelavah proznih besedil.V monografiji Iz romana na oder: Dramatizacija sodobnega slovenskega romana dr.Breda Marušič sistematično obravnava prenos izvorno nedramskih besedil v gledališki medij, raziskuje in razrešuje terminološko neenotnost, ponuja zgodovinski pregled dramatizacij v slovenskih gledališčih in podrobneje obravnava trinajst dramatizacij sodobnega slovenskega romana, ki jih razvrsti v tri sklope, ki se med seboj razlikujejo po povezanosti dramatizacije z izbranim romanom oziroma prototekstom. Monografija je izšla pri Slovenskem gledališkem inptitutu v zbirki Dokumenti.
Dr. Bredo Marušič smo povabili pred mikrofon, vabimo vas, da ji prisluhnete!
Erik Satie, francoski skladatelj in pianist, je proti koncu 19. stoletja napisal skladbo Vexations, na partituri ni označil nobenih napotkov, kako naj bi se odigrala, na vrhu pa je zapisal: »Če hočemo zaigrati ta motiv 840-krat zapored, se je dobro pripraviti vnaprej in v največji tišini, upoštevaje pomembna obdobja popolnega mirovanja.« Satiejevo delo je navdahnilo tudi plesalko in koreografinjo Matejo Železnik, ki je skupaj z dramaturginjo Saro Živkovič Kranjc zasnovala plesno-gibalni performans Vexations – Vaje v nelagodju, ki je trajal 12 ur. O izkušnji ustvarjanja in nastopanja v tako dolgem perofmativnem dogodku se pogovarjamo z Matejo Železnik, režiserko, Saro Živkovič Kranjc, dramaturginjo, Polett Kasza, plesalko in performerko v predstavi ter Simono Đonlić, pianistko. Vabljeni k poslušanju!
Kaj se zgodi, ko ustvarjalec gledališču posveti velik del svojega življenja? Kje se konča gledališče in začne življenje – in ali je to mejo sploh mogoče potegniti?
Vinko Möderndorfer je eden najvidnejših slovenskih dramatikov, pisateljev, esejistov in gledaliških režiserjev. O prepletanju gledališča in življenja, umetnosti in politike je Vinko Möderndorfer pisal tudi v knjigi esejev, izdani letos. V pogovoru z njim bo beseda tekla tudi o posebni zaljubljenosti v gledališče – o vztrajnem vračanju k gledališču kljub njegovim protislovjem, razočaranjem in nenehnemu vprašanju, zakaj ga pravzaprav še potrebujemo. Pa tudi o tem, zakaj gledališče ni samo predstava, ampak tudi način gledanja na svet, ljudi in samega sebe. Povezali pa bomo tudi gledališče in radio. Möderndorfer je namreč avtor besedila novega zvočnega projekta Ivan Hribar, ljubljanski župan, ki je nastaja v produkciji 3. programa Radia Slovenija – programa Ars in Muzeja in galerij mesta Ljubljane.
V oddaji so uporabljeni odlomki iz treh oddaj Naši umetniki pred mikrofonom: Polde Bibič, redaktor Ciril Stani, 1987, Štefka Drolc, redaktor Danilo Pokorn, 1984 in Slavko Cerjak, avtor Tomaž Simon, 2006.
Po uvodni, napovedni oddaji o 29. festivalu Mladi levi, ki se je odvijal med 22. in 29. avgustom, tokrat ponujamo vtise in pričevanja, ki smo jih zbrali ob obiskih dnevnih in večernih prireditev festivala. Poleg programa predstav, sorodnih scenskih, vizualnih in dogodkov mešanih zvrsti, je dva dni trajal dogodek različnih vsebin in oblik z naslovom Manifest manj. Z vprašanjema »Kako živeti, ustvarjati in sodelovati v obdobju, ko imamo občutek, da svet razpada hitreje, kot nam ga uspe razumeti? In kako si kljub temu zamišljati prihodnost, ki ne temelji samo na izčrpavanju – človeških in nečloveških živali, prostora, časa, planeta?« je dogajanje v Športni dvorani Tabor z umetnostjo, pogovori, skupnostjo in praktičnimi orodji odpiralo prostor za razmislek o drugačnih načinih bivanja in delovanja na področju umetnosti in kulture, pa tudi onkraj. Vabimo vas, da prisluhnete pogovorom in razmislekom o gledaliških predstavah ustvarjenih po načelu "zero waste"/"brez odpadka", o odrasti v umetniških praksah in ekonomiji krofa ter o izbranih umetniških dogodkih in nagradah Zlata strela.
Pri Založbi Univerze v Ljubljani je izšla nova znanstvena monografija Gledališče v dramatizirani dobi tekoče moderne. V njej dramaturg, teatrolog in redni profesor na ljubljanski AGRFT dr. Tomaž Toporišič gledališče obravnava kot prostor, v katerem se uprizarja družba, pri čemer raziskuje, kako se družbene spremembe skozi različna obdobja odražajo v gledaliških praksah. Z avtorjem smo se pogovarjali o nerazdružljivi povezavi med gledališčem in družbo od avantgardnega gledališča v 60. in 70. letih pa vse do danes.
Letošnji 29. mednarodni festival Mladi levi nastaja v svetu, ki ga zaznamujejo vojne, družbene razpoke, prostorska problematika, razpad solidarnosti. Teme, ki jih je festival zaznal in nanje odgovarjal že v preteklosti, letos v ospredje priplavajo še bolj zaostreno. Kot opozarja organizacijska ekipa zavoda Bunker, letošnja festivalska edicija ne obljubljanja velikih sprememb in velikih zgodb. Bolj pomembno se jim zdi vztrajanje pri skupnih prostorih mišljenja in ustvarjanja. Stabilnost in vztrajanje razumejo kot zmago in zavezo, festival pa tako ne odpira le prostora za komunikacijo med umetnostjo in občinstvom, temveč nudi tudi podporno okolje za mlade umetnike, ohranja povezavo z umetniki iz prejšnjih festivalskih let, poudarja skrb in na hiperprodukcijo odgovarja s počitkom. O teh temah se bomo v oddaji pogovarjali z Almo R. Selimović, direktorico festivala in zavoda Bunker, ki organizira festival, ter oblikovalkama umetniškega programa festivala, Klaro Drnovšek Solina in Mojco Jug. Vabljeni k poslušanju!
"Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela," je v svoji biografiji Kot bi Luna padla na Zemljo, ki jo je ustvarila skupaj s pisateljem Tadejem Golobom, povedala izjemna filmska in gledališka igralka Milena Zupančič. Decembra letos bi dopolnila 80 let, a jih žal ni dočakala. Ob njenem slovesu poslušamo ponovitev pogovora, ki se je odvil na odru Cukrarne na prvem Avdiofestivalu Radia Slovenija leta 2022. Izhodišče je bila zvočna knjiga po biografskem romanu, ki jo je Milena Zupančič kar sama prebrala.
Foto: Bobo.
Kristijan Muck (1941) je igralec, režiser, likovnik, esejist, pesnik, dramatik, pedagog in še kaj. V pogovoru z Vilmo Štritof se predstavi kot neutruden iskalec in premišljevalec, usidran v bogat duhovni svet, ki se odraža v njegovem obsežnem opusu raznolikih stvaritev, povezanih predvsem z gledališčem. Oddaja je bila posneta septembra 2025. Vabimo vas k poslušanju!
Poslušajmo odlomke iz besedila Trg VII. kongresa ZKJ 1. Za zbornik o Dušanu Jovanoviću, ki je izšel ob obsežni retrospektivni razstavi v Cankarjevem domu na začetku leta 2025, ga je napisal Janez Pipan. Janez Pipan se je kot režiser – dramaturg v Mladinskem gledališču Ljubljana zaposlil ob nastopu Dušana Jovanovića kot umetniškega vodje tega gledališča konec 70. let prejšnjega stoletja in bil soustvarjalec na novo in ambiciozno zastavljenega gledališča, ki mu je prav Jovanović nadel tudi nov naziv: Slovensko mladinsko gledališče. Pipanovo besedilo dopolnjujejo odlomki izbranih predstav, ki jih je Dušan Jovanović režiral v tem obdobju, oddaja pa je nastala v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom, tudi izdajateljem omenjenega zbornika.
Zvok in glasba sta v gledališču skoraj vedno prisotna, ustvarjata vzdušje in soustvarjata dramaturgijo doživetja. V primerjavi s prostorom in scenografijo sta dosti bolj abstraktna, toda hkrati med temeljnimi elementi gledališke predstave. V tokratni oddaji se pogovarjamo z Gašperjem Lovrecom, igralcem, oblikovalcem zvoka in ustvarjalcem izvirne glasbe v gledališču, ki je soustvarjal zvočno pokrajino predstav in med drugim sodeloval z Živo Bizovičar, Varjo Hrvatin in Klemnom Kovačičem. Vabljeni k poslušanju!
Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma je naslov izbora teatroloških študij o Bertoltu Brechtu, ki je pred desetimi leti izšel pri Knjižnici Mestnega gledališča Ljubljanskega. Avtor študij – te so nastajale od šestdesetih do devetdesetih let – je hrvaški akademik in svetovno priznani brechtolog dr. Darko Suvin. V uvodu k izdaji je poudaril, da Brecht ni bil le dramatik in avtor pomembnih teoretskih spisov o gledališču, temveč tudi eden največjih pesnikov svojega obdobja. »Vse, kar je napisal,« pravi, »je imelo jasno poetsko obzorje in je podajalo nepričakovano ustvarjalno videnje bogate, toda begajoče in naposled krvave resničnosti človeških odnosov v njegovi in moji dobi, ki ga je tudi teoretsko povzel kot potujitveni učinek ali postopek, s katerim nas umetniško delo pripravi do tega, da pogledamo na svet okoli sebe s svežimi očmi, trezno in natančno.«
14. avgusta bo minilo 70 let od Brechtove smrti in ob tej priložnosti vas spet vabimo k poslušanju oddaje, ki jo je pred desetletjem pripravila Petra Tanko. Njena gosta sta bila teatrolog dr. Darko Suvin in avtor spremne besede k izdaji prof. dr. Aldo Milohnić.
Redaktorica ponovitve Maja Žvokelj.
Drugi del oddaje, v kateri gostimo Matejo Bučar, koreografinjo in plesalko, in se z njo pogovarjamo o sodobnoplesni umetnosti, ki jo ustvarja v sodelovanju s plesalkami in plesalci, vizualnimi ter zvočnimi umetniki in drugimi, o odkrivanju odrskih, gledaliških, galerijskih ali zunanjih prostorov in o poigravanju z njihovimi arhitekturnimi, slogovnimi in socialnimi danostmi in konvencijami; o novih in starih tehnologijah, ki se uporabljajo za komuniciranje zamisli ali sporočil z občinstvom; o posameznih delih in estetskih strategijah koreografskega opusa, ki ga je Mateja Bučar začela ustvarjati za začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pogovor bomo nadaljevali in se s posebnim poudarkom osredotočali na delo Zelena miza, nastalo leta 2015; o njem je ob premierni uprizoritvi zgodovinski, filozofski in politični kontekst v besedilu Koreografija za zeleno mizo prispevala Pia Brezavšček. Oddaja je bila posneta jeseni 2023.
Mateja Bučar je slovenska koreografinja in plesalka, ki je svojo umetniško pot začela kot balerina v Operi in baletu SNG v Ljubljani, pozneje in vzporedno je bila članica Plesnega teatra Ljubljana. Baletno izobrazbo je pridobivala doma in v tujini, prav tako tehnike modernega in sodobnega plesa. Z letom 1992 stopi na samostojno umetniško pot koreografinje in plesalke. Od leta 1999 pod okriljem DUM, Društva umetnikov, so njena dela s področij sodobnega plesa in performansa uprizarjana v mednarodnem prostoru. Mateja Bučar je leta 2015 na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples londonske univerze prejela doktorski naziv na področju teorije estetskih vprašanj v koreografskih praksah. Svoje umetniško delo ustvarja za različne notranje in zunanje ambiente. Pogovor, ki ga poslušamo v dveh delih, je Petra Tanko z Matejo Bučar posnela novembra leta 2023.
Dr. Bogomila Kravos, letošnja prejemnica nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo, je ena redkih, ki načrtno raziskuje, beleži, zapisuje, interpretira, presoja in tako ohranja zgodovinski spomin na gledališko in kulturno umetniško življenje Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Z njo se je pogovarjal Alen Jelen.
»Uprizoritev Anhovo je veliko več kot le gledališka predstava. Je pogumna družbena gesta, ki je nastala kot spoj poglobljenega terenskega raziskovanja, strokovne natančnosti, umetniške odgovornosti in angažiranega naboja.« Tako med drugim beremo v utemeljitvi nagrade Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev preteklega leta, žirija 61. festivala Borštnikovo srečanje pa je med drugim zapisala: »Dokumentarno dramsko besedilo uprizoritve Anhovo prek fragmentacije in ponavljanja predstavi tragično usodo skupnosti iz spodnje Soške doline. V prepričljivem prepletu pričevanj, dokumentarnega gradiva in statističnih podatkov vzpostavlja trden spoj med raziskovanjem dejanskih zgodb ter njihovim umetniškim posredovanjem.« Borštnikovo nagrado za raziskavo in razvoj besedila so podelili Žigu Divjaku, Katarini Morano, Jasmini Jerant in Moniki Weiss. O predstavi Anhovo, avtorskem projektu Žige Divjaka in Katarine Morano v sodelovanju z igralkami in igralci Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica ter soustvarjalkama besedila in odrsko-scenske celote, smo se pogovarjali z režiserjem Žigom Divjakom.
Tomaž Pandur je v gledališče vstopil leta 1989 z režijo Šeherezade, po besedilu Iva Svetine, v Slovenskem mladinskem gledališču, ki je osvojila tudi odre Latinske Amerike. Istega leta je Pandur postal umetniški vodja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Njegove predstave, zaznamovane z avtorskim slogom, simboliko in mitološkimi podobami, so pritegnile široko občinstvo. Pozneje je ustvarjal na številnih evropskih odrih, med drugim v Hamburgu, Madridu in Zagrebu.
Razstava Iskanje in definiranje lepote z gledališko fotografijo in drugim arhivskim gradivom predstavlja šest uprizoritev Tomaža Pandurja iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor med letoma 1989–1996. Osrednje mesto na razstavi pripada črno-belim fotografijam fotografa Angela Božca, ki so prepričljiv dokument Pandurjeve ustvarjalne vizije, njegove neizmerne strasti do ustvarjanja novih svetov in le njemu lastne poetike, ki ji je bil zvest do konca svoje ustvarjalne poti.
K pogovoru o opusu Tomaža Pandurja in pričujoči razstavi smo povabili režiserko Livio Pandur in dramaturginjo Tanjo Lužar. Vabimo vas k poslušanju!
Mlada slovenska avtorica Urša Majcen je pred kratkim pri založbi Goga izdala zbirko dramskih besedil z naslovom Vaje z ribo; pred tem je leta 2021 izšel njen pesniški prvenec, zbirka poezije z naslovom ekosistem tišine, dve leti kasneje pa tiskana izdaja dramskega besedila Zgodba o bakrenem kralju. Njen ustvarjalni opus se razteza med poezijo, dramatiko, filmom in performativnimi umetnostmi, zato je pogovor priložnost za vpogled v različne plasti ustvarjanja dramaturginje, dramatičarke, pesnice pa tudi scenaristke in multimedijske performerke.
V današnji oddaji gostimo Kajo Novosel, selektorico letošnjega 61. Borštnikovega srečanja, enega najpomembnejših gledaliških festivalov, ki bo od 8.-21. julija popestril dogajanje v Mariboru. S selektorico načenjamo vprašanja o tem, kako se pri selekciji odražajo bistvene vsebine, dramaturška natančnost, režijska premišljenost, kakovostna izvedba pa tudi skrb za občinstvo. Vabljeni k poslušanju!
»Mislim, da smo na poezijo Srečka Kosovela zaradi njene neskončne etike in neskončne lepote lahko neskončno ponosni. Če bi si vsako jutro prebrali en Kons, bi bila konstrukcija tega dne mnogo boljša,« je leta 2014 dejal režiser Matjaž Berger. Izjemnemu slovenskem pesniku, čigar 100-letnico smrti obeležujemo 27. maja in skozi vse leto 2026, se je posvetil v različnih uprizoritvah. Kosovelova misel je navdihnila tudi druge gledališke ustvarjalce; v zadnjem desetletju in pol se je zanimanje zanj opazno razmahnilo med vsemi generacijami gledaliških umetnikov. Na kakšne načine so se na odru manifestirale njegove pesniške podobe, kako so zadoneli njegovi prodorni zvoki - o tem in mestu, ki ga ima Kosovel na zemljevidu slovenske umetniške scene spregovorimo v oddaji, ki smo pripravili v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom. Vabimo vas k poslušanju!
Aprila smo na odru Španskih borcev videli premieri dveh predstav pod skupnim imenom dogodka Telesa identitete, identitete telesa, vsaka na svoj način sta tematizirali vzpostavljanje in razkrajanje identitete skozi telo in gibanje. Šlo je za predstavi Na začetku grške koreografinje Ermire Goro ter delo Povratek francoskega koreografa Smaïla Kanoutéja. Plesni diptih je hkrati tudi prvi projekt Mattie Casona, plesalca in koreografa, ki je pred kratkim postal novi umetniški vodja plesnega ansambla En-Knap.
Na slovesnosti ob začetku 56. Tedna slovenske drame je vsakoletne nagrade za igralske in neigralske dosežke podelilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Nagrado “Polde Bibič” za življenjsko delo je prejela Barbara Stupica,
»Opus Barbare Stupice je raznolik in obsežen. Njeni začetki delovanja v gledaliških hišah segajo v čas konca osemdesetih let prejšnjega stoletja in v dobrih tridesetih letih sodelovanja z različnimi umetniškimi ustvarjalci se je v garderobah, depojih, delavnicah, hodnikih zbralo veliko lutk, kostumov in drugih rekvizitov, ki pričajo o pestrosti kreativnega duha avtorice. Barbara Stupica je snovalka lutk, ilustratorka, kostumografinja, scenografka; sodeluje pri nastajanju predstav za najmlajše in odrasle. Njene stvaritve so lahko zelo majhne, v obliki namiznih lutk ali senčnega gledališča, in velike ali zelo velike, v funkciji scenskih postavitev in kostumov za animatorje ali igralce. Sama poudarja, da ji je zelo blizu vizualna estetika zgodovinskih slogovnih obdobij baroka in rokokoja ter v smehu doda: "ultra kič". Vstopiti v zagonetni labirint Barbare Stupice pomeni biti povabljen (ali zvabljen) v "zajčjo luknjo" ali v "hišo za ogledalom", kjer kraljuje domišljija«, je med drugim zapisala Dr. Nataša Smolič v katalogu Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2021, kjer so Barbaro Stupico izpostavili kot osrednjo likovnico bienala. V svoji karieri je zelo intenzivno sodelovala z Vitom Tauferjem, Matjažem Pograjcem, Ivanom Peterneljem in Barbaro Hieng Samobor, Jako Ivancem, Ivano Djilas, Matjažem Faričem in Iztokom Kovačem. Predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču in Lutkovnem gledališču Ljubljana je od leta 1989 pustila neizbrisljiv pečat. Barbara Stupica je tudi prejemnica več Borštnikovih nagrad za kostumografijo in scenografijo ter nagrad na festivalih zunaj Slovenije.
O njenem visokem umetniškem kredu pričajo tudi oddaje, v katerih smo umetnico gostili pred nekaj leti in smo jih za danes pripravili v radijski kolaž. Ta naj prikaže njen...
Dramaturginja Maja Borin, dolgoletna članica Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor in letošnja nagrajenka Združenja dramskih umetnikov Slovenije, je gostja današnje oddaje Oder. Maja Borin je nagrado Marko Slodnjak Združenja dramskih umetnikov Slovenije dobila za dramaturgijo štirih predstav: Toxic, Toxic 2, Kot noč in dan ter Lav iz in di er. Borinova si je nagrado prislužila tudi za štiri avtorske literarno-gledališke projekte, v katerih je občinstvu na dogodkih zunaj gledališke hiše med drugim predstavila kultnega avtorja Kekčevih zgodb Josipa Vandota, mariborsko legendo Rudolfa Maistra in pesnika Pohorja Janka Glazerja. Dramaturginjo je nedavno pred mikrofon povabila Brigita Mohorič, novinarka Radia Maribor, v ospredju pogovora pa so bila vprašanja o vlogi in delu dramaturginje pri nastajanju gledališke predstave, o gledališko literarnih projektih, ki nastajajo zunaj gledališča, pa tudi o tem, zakaj ljudje še vedno radi prihajajo v gledališče. Vabimo vas k poslušanju!
V prostorih Slovenskega gledališkega inštituta smo si ogledali razstavo Cveta Mirnik: kostumografinja in njen svet. Obsežna in več-delna razstava, ki obsega še postavitev v Medobčinski splošni knjižnici v Žalcu, njenem rojstnem kraju, v katerem je tudi vse življenje živela, ter načrtovana potujoča razstava, je prikaz njenega bogatega opusa, ki ga je začela ustvarjati že med študijem na beograjski Akademiji za uporabne umetnosti. Bogastvo njene zapuščine razkriva njeno pretanjeno branje dramskih besedil in preliv v osnutke kostumov, ki jih je, po izobrazbi likovna umetnica, likovno estetsko dovrševala in jih pogosto umeščala v zamišljene prizore in scenske postavitve. O razstavi je več povedala Tea Rogelj, kustosinja razstave. Vabimo vas k poslušanju!
»Če je spol normativna kategorija – opredeljena s civilizacijskimi pričakovanji – potem predoči tudi obstoj teles onkraj: teles, ki se tako ali drugače ne uvrščajo v tisto, kar je definirano kot normativ,« zapišejo ustvarjalci predstave Jaz, David, ki je nastala kot magistrska produkcijska predstava programa Gledališke režije na AGRFT v Ljubljani v koprodukciji z Masko Ljubljana. Predstava je nastala po resnični zgodbi Davida Reimerja in v središče postavlja vprašanje družbenega spola in spolne identitete. O procesu ustvarjanja in poglabljanja v obravnavano temo v oddaji razmišljajo Gabrijel Lazić, režiser predstave, Nastja Uršula Virk, soustvarjalka besedila in dramaturginja, ter Kaja Petrovič, igralka v predstavi. Vabljeni k poslušanju!
Dramaturginja in dramatičarka Lučka Neža Peterlin je za dramsko besedilo Jagnje lani prejela nagrado za mladega dramatika na Tednu slovenske drame. Letos je besedilo zaživelo v obliki radijske igre, ki je z živo izvedbo v Stolpu Škrlovec v Kranju dopolnila program 56. Tedna slovenske drame. Radijska igra s terenskimi posnetki in v živo izvajano glasbo mojstrsko nadgradi vzdušje, ki ga je v besedilu razvila avtorica.
Po premieri smo se pogovarjali z ustvarjalkami: režiserko Ano Krauthaker, igralkama Diano Kolenc in Tjašo Železnik, avtorico in izvajalko glasbe Ido Hiršenfelder ter avtorico besedila Lučko Nežo Peterlin.
Na Tednu slovenske drame v Kranju od leta 1979 podeljujejo nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Do danes se je tako zvrstilo 52 naslovov domače dramatike.
Letošnje leto je strokovna žirija v sestavi Maja Šorli, Petra Vidali in Dino Pešut za nagrado Slavka Gruma nominirala pet besedil:
- Katarina Morano in Žiga Divjak skupaj s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss: Anhovo
- Lina Akif: Hudič babi brusi jezik
- Matjaž Zupančič: Orkan
- Tereza Gregorič, Borut Petrović, Jakob Šfiligoj: Usje se je dalu
- Katarina Morano: Zakaj sva se ločila
Pred podelitvijo prestižne nagrade smo se z nominirankami in nominiranci pogovarjali o njihovih besedilih.
V teku je 56. festival Teden slovenske drame. Od leta 2012 na festivalu poleg že dlje uveljavljene nagrade Slavka Gruma podeljujejo tudi nagrado za mladega dramatika, ki jo je strokovni svet Prešernovega gledališča Kranj - v duhu letošnje obletnice - preimenoval v nagrado Zofke Kveder.
Strokovna žirija (v sestavi Maja Šorli, Petra Vidali in Dino Pešut) je za nagrado Zofke Kveder nominirala tri besedila:
- Maruša Freya Voglar: Fižol cveti pozimi
- Samo Podkrajšek: Pasja procesija
- Iva Š. Slosar: Prvič so demokracijo izumili na agori, drugič pa v gasilskem domu
Z mladimi avtoricama in avtorjem smo se v oddaji pogovarjali o njihovih besedilih ter razmišljali o njihovih dramskih poetikah.
"Predstava z naslovom Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli izhaja iz absurda, kot ga opredeljuje trenutni kontekst časa in kot ga v delu Morilec brez razloga razvija francoski dramatik romunskega rodu Eugene Ionesco. Vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno, izmišljeno, napeljuje na premislek o nas samih, kakršni smo, in stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki nas obdajajo. Po drugi strani pa gre tudi za vračanje k izhodiščem teatralnega in množici uprizoritvenih postopkov, zavitih v grenko-sladko kombinacijo preteklega in sedanjega, obljubljenega in zapravljenega, predvsem pa izgubljenega časa, ki je pretekel vmes, ko s[m]o zaznavali neko drugo realnost od tiste, ki je dejansko bila", med drugim beremo v spremnem besedilu. Predstavo Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli je kolektiv Beton Ltd. premierno uprizoril v jeseni leta 2013 in jo z velikim uspehom uprizarja še danes. Več pa v pogovoru s člani kolektiva, Katarino Stegnar, Primožem Bezjakom in Brankom Jordanom. Vabimo vas k poslušanju!
Letos mineva 70 let od smrti nemškega dramatika in pesnika Bertolta Brechta, dialektika in misleca nasprotij, ki je znal v vsakem redu videti nered in v vsakem neredu možnost transformacije, ki bi vzpostavila novi red. Je umetnik, ki je močno spremenil način ustvarjanja in razumevanja evropskega gledališča, znan je po songih, političnem gledališču, učinku potujitve in gestusu. Ob obletnici njegove smrti je vse do septembra v Cankarjevem domu v okviru cikla predavanj Čas je za Brechta! mogoče spremljati pogovore mednarodnih in tujih družboslovcev, prevajalcev in gledališčnikov, ki aktualizirajo, interpretirajo in reflektirajo Brechtova dela in misel. Skupaj z Urbanom Šrimpfom je cikel predavanj zasnoval dr. Mladen Dolar, ki je med drugim prevajal Brechtova dela in pisal o njegovi teoriji potujitve. Vabljeni k poslušanju!
Bliža se 27. marec, Svetovni dan gledališča. Na ta dan se tradicionalno začenja Teden slovenske drame in letos bo Prešernovo gledališče v Kranju gostilo 56. festival slovenske dramatike in uprizoritvenih umetnosti, ki svojo besedilno snov zajemajo iz že gotovih dramskih in gledaliških besedil, množica letošnjih uprizoritev, ki se bodo na festivalu predstavile in tudi tekmovale za festivalske nagrade, pa so nastale po principih snovalnega gledališče, ki svoje vire iščejo tako v literarnih kot neliterarnih gradivih. Selektorica letošnjega tekmovalnega in spremljevalnega programa predstave je dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in raziskovalka, docentka na Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je tudi gostja tokratne oddaje. Vabimo vas k poslušanju!
Andreja Rauch Podrzavnik je ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti, koreografinja, režiserka, performerka. Svoje delo opravlja in razvija več kot 30 let, tako v polju uprizoritvenih in raziskovalnih projektov kot na področju poučevanja kompozicije, tehnike, improvizacije in performativnih veščin. Njena praksa na področju performativne umetnosti pogosto združuje koreografijo z glasbeno in vizualno umetnostjo in instalacijami, specifičnimi za posamezno lokacijo. Prostor uprizoritve in izvedbe projekta je zanjo odločilen soigralec in ga vključuje kot aktiven del svojega ustvarjalnega procesa.
Njeni projekti se včasih povežejo v sklope, serije, nekateri projekti so rezultirali v publikacijah. Tudi v slednjih deluje kot koreografinja in uporablja svoje kompozicijske veščine. Za svoje delo je Andreja Rauch Podrzavnik prejela številne nagrade in priznanja, med njimi tudi letošnjo nagrado Ksenije Hribar za koreografsko delo.
Po premieri Wagnerjeve opere Tristan in Izolda v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, se posvečamo zaodrju gledališča Roberta Wilsona, svetovno priznanega režiserja in avtorja te uprizoritve. Umetnik se je lani poleti poslovil, uprizoritev so do končne realizacije pripeljali njegovi dolgoletni sodelavci in sodelavke. Z njimi ter z dramaturginjo Tatjano Ažman in režiserjem in scenografom Dorianom Šilcem Petkom bomo spregovorili o načinih in procesih dela Roberta Wilsona. Vabimo vas k poslušanju!
V tokratni oddaji se pogovarjamo z ustvarjalkami gledališkega diptiha Prva beseda je mama in Vranica, ki je premiero doživel lani na odru Male drame SNG Drama Ljubljana. Avtorica besedila Prva beseda je mama je dramatičarka in dramaturginja Tjaša Mislej, Pia Vatovec Dirnbek je avtorica besedila Vranica, na odru ju je spojila Brina Klampfer Merčnik. Vabljeni k poslušanju!
Tomaž Grom je instrumentalist in skladatelj, zvočni in filmski umetnik, iniciator in organizator različnih pobud na področju sodobne in improvizirane glasbe. »Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva rešitve. V improvizaciji težave rojevajo razmisleke in odpirajo nove poti,« med drugim beremo v njegovem življenjepisu. Že ves svoj ustvarjalni opus posveča tudi sodelovanjem z gledališkimi in sodobnoplesnimi umetniki umetnicami. Tudi na programu Ars smo se s Tomažem Gromom že večkrat srečali in v poslušanje tokrat ponujamo srečanje, ki se je dogodilo julija leta 2009 in zatorej predstavlja umetnikovo zgodnje obdobje ustvarjanja.
Na pobudo Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk je Vlada Republike Slovenije letošnje leto razglasila za leto Zofke Kveder, saj letos obeležujemo stoto obletnico smrti te pronicljive pisateljice, novinarke, prevajalke, urednice in kulturne posrednice. Pisala je tudi dramska besedila: njen opus obsega sedem enodejank (Tuje oči, Zimsko popoldne, Pri branjevki, Strti, Ljubezen; Pijanec, Egoizem) in dve štiridejanki (Pravica do življenja in Amerikanci). O avtoričinem ustvarjanju na področju dramksega pisanja smo se pogovarjali z doktorico Matejo Pezdirc Bartol, literarno zgodovinarko in redno profesorico za slovensko književnost na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
V današnji oddaji gostimo Kajo Novosel, selektorico letošnjega 61. Borštnikovega srečanja, enega najpomembnejših gledaliških festivalov, ki bo od 8. - 21. julija popestril dogajanje v Mariboru. S selektorico odpiramo vprašanja o tem, kako v tekmovalnem programu odražajo relevantnost vsebine, dramaturška natančnost, režijska premišljenost, kvalitetna izvedba pa tudi skrb za občinstvo. Vabljeni k poslušanju!
Bor Ravbar je mlad gledališki režiser, ki je v času svojega študija nase opozóril že z uprizoritvijo Strah in beda, ki je nastala po motivih Brechtovih besedil in bila uvrščena v študentski program 57. Festivala Borštnikovo srečanje. Prav tako je še kot študent v Gledališču Glej režiral svojo prvo profesionalno predstavo po besedilu Nine Kuclar Stiković: deklici, s katero so se uvrstili v spremljevalni program 54. Tedna slovenske drame. Bor Ravbar je bil tudi član uredništva Akademijskega lista, strokovne študentske publikacije za področje gledališča in filma, deloval je tudi kot oblikovalec luči, najbolj izpostavljeni sta bili uprizoritvi Žene v testu Žive Bizovičar in Agmisterij Klemna Kováčiča. V Mini teatru je režiral avtorski projekt Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji, lansko leto se je v avtorskem projektu Kje mi živimo ukvarjal s stanovanjsko problematiko v Sloveniji, pred kratkim pa je na odru Prešernovega gledališča Kranj režiral in skupaj z Varjo Hrvatin ustvaril avtorski projekt In mnogi drugi …Vabljeni k poslušanju!
O delu režiserja Bojana Stupice, ki je bil najprej in potem ves čas tudi scenograf, reformator in graditelj uprizoritvenih prostorov, pa tudi igralec, smo besedilo akademika Dušana Moravca, ki je Stupičevo delo v slovenskih gledališčih od zgodnjih 30. do sredine 60. let prejšnjega stoletja teatrološko in zgodovinsko obdelal, poslušali že v prejšnji oddaji; v njej spoznamo Stupičeve začetke v mariborski Drami, po krajši odsotnosti in angažmaju v Skopju, se je v mariborsko Dramo vrnil, kmalu po začetnem uspehu, pa so mu angažma ponudili v ljubljanski Drami. Drugi del besedila, ki ga je Moravec objavil v Dokumentih Slovenskega gledališkega muzeja, v 17. zvezku zbirke leta 1971, se še osredotoča na to obdobje, na sezoni 1935/36 in 1936/37, pred Stupičevim ponovnim odhodom iz Ljubljane, tokrat v Beograd. Če na hitro osvežimo ugotovitve iz prvega dela, ponovimo besede, objavljene v Akademskem glasu: »Kot inscenator je napovedal Stupica našemu teatru radikalno lekcijo, pometal je z odra vse zaprašeno platno, ki naj bi predstavljalo les, kamen in še dišeče rože po vrhu in je za desko dal na oder desko, za brezo brezo.« Poleg scenskih novosti, ki jih je v slovensko gledališče in posebej v ljubljansko Dramo prinesel Bojan Stupica, je njegovo ljubljansko obdobje pomembno tudi zaradi uprizoritev komedij ruskih avtorjev, ki so bile večinsko zastopane v njegovem režijskem delu in, z besedami Dušana Moravca: »nov Stupičev do skrajne mere poenostavljen način igranja ali igriva teatralika«. Vabimo vas k poslušanju!
»Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami,« je med drugim zapisal Dušan Moravec leta 1971 v publikaciji Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Bojan Stupica se v gledališko zgodovino vpisuje kot režiser in igralec, obenem pa tudi kot arhitekt, ki je uprizoritve umeščal v izvirne odrske prostore. Največji del svojega časa in ustvarjalnih sil je namenil beograjskim in še nekaterim jugoslovanskim gledališčem, pa tudi odrom velikih evropskih središč. S Slovenijo in z Ljubljano ga vežejo po prvih eksperimentalnih nastopih in po prvem, nekajmesečnem angažmaju v Mariboru, le tri kratka obdobja rednega dela v ljubljanski Drami: mladostna gledališka leta, prva sezona v času okupacije in prvi dve po osvobojditvi, ko je bil leto dni tudi ravnatelj osrednjega slovenskega gledališča, med drugim zapiše Dušan Moravec, že med vojno pa je izdelal tudi načrt za prenovo in dozidavo gledališke stavbe. Po drugi svetovni vojni je sodeloval pri oblikovanju Akademije za igralsko umetnost in na njej predaval osnove dramske igre in režije. Poučeval je tudi na gledaliških akademijah v Beogradu in Zagrebu. O delu Bojana Stupice, ki je bil v celoti gledališki človek, saj je bil v mariborski in ljubljanski Drami pred vojno angažiran kot igralec, režiser in scenograf, v slovenskih gledališčih, kot ga je teatrološko in zgodovinsko popisal Dušan Moravec, se bomo posvetili v dveh zaporednih oddajah. Vabimo vas k poslušanju!
Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost.
V drugem delu oddaje smo se posvetili njenemu unikatnemu delovanju na področju kulturne diplomacije izven slovenskih in evropskih meja.
Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost.
V prvem delu oddaje smo se z gostjo pogovarjali o njeni dramaturški poti in delu v matični operni hiši pa tudi nalogah in poslanstvu dramaturginje.
Slovensko ljudsko gledališče Celje ta mesec praznuje 75 let ustanovitve. Šestega decembra 1950 je Mestni ljudski odbor Celje z odločbo ustanovil poklicno gledališče, tedaj imenovano Mestno gledališče Celje. S tem je mestu odprl vrata v novo obdobje kulturnega razvoja in profesionalizacije gledališkega ustvarjanja. Petinsedemdeset let pozneje je Slovensko ljudsko gledališče Celje osrednja gledališka ustanova v Savinjsko-šaleški regiji ter pomemben nosilec kulturne identitete mesta. V tem času se je gledališče razvilo v živahno in razvejano ustanovo, ki je oblikovala številne generacije ustvarjalcev in gledalcev. V oddaji gostimo direktorja in umetniškega vodjo gledališča Miho Goloba.
Projekt Transport je omnibus šestih lutkovnih miniaturk in povezuje šest gledališč iz Slovenije, Poljske, Estonije, Litve in Češke. Pod vodstvom avtorja in režiserja Tina Grabnarja ustvarjalci preiskujejo trajnostni pristop h gledališču, tako v vsebinskem kot produkcijskem smislu ter raziskovanje uprizoritvenih strategij združujejo s tehnološko inovativnostjo. O projektu razmišlja gledališka kritičarka in publicistka Nika Arhar. Refleksijo je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v okviru spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025. Vabimo vas k poslušanju!
foto: Miha Fras, lgl.si, izsek
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je bilo gostitelj večine gledališkega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Podrobneje o tem, kaj je sodelovanje z zavodom EPK gledališču prineslo v iztekajočem se letu, predvsem pa o tem, kaj je evropska prestolnica kulture prinesla za prihodnost gledališča, smo se pogovarjali z Mirjam Drnovšček, direktorico Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Vabimo vas k poslušanju!
fotografija iz predstave Gledališka dodekalogija: 1982, foto: Guido Mencari Photography
Olja Grubić je kostumografinja, scenografinja, vizualna umetnica in performerka, ki je iz konceptualizacije prostora diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani (AVA). Njen primarni medij je sicer risba, vendar jo pogosto povezuje z mediji, kot so video, fotografija, instalacija in performans. Z umetnico smo govorili o osnovnih pogojih bivanja, goloti in hrani, temah, ki jih Olja Grubić izraža v svojem najnovejšem ciklu Extima. Vabljeni k poslušanju!
na fotografiji: Extima#4: Življenjski prostor, foto: Marcandrea, vir: bunker.si
